V letu 2015 je naše podjetje IMS merilni sistemi d.o.o. praznovalo 15. rojstni dan.
Ob tej priložnosti smo se pogovarjali z ustanoviteljem podjetja in do nedavnega direktorjem Petrom Dolencem.
Pravijo, da sreča je, ko priložnost sreča pripravljenost. Kakšno srečo ste imeli pred 15 leti oziroma že malo prej?
Pred 15 leti je bila vsa stvar formalizirana. Želja je obstajala že vsaj 10 let prej. Vse skupaj se je začelo po osamosvojitvi, ko so se v Avtotehni, kjer sem bil takrat zaposlen, začele spremembe: ni bilo več razumevanja za posebnost dela s profesionalno merilno opremo. Avtotehna je v tistem času ekskluzivno zastopala znane najboljše svetovne firme, ki pravzaprav niso imele neke resne konkurence: Canon, RCA, Epson in še nekatere druge. Ena od teh je bil tudi Bruel & Kjaer. Do takrat se je delalo na način, da smo mi opremo prodali, od Bruel & Kjaera pa so prišli ljudje, ki so zadevo potem instalirali in ljudi naučili delati z njo. Edina povezava z resničnimi potrebami strank je bil pravzaprav servis, kjer sem jaz začel delati leta 1980. Po letu 1990 sem jaz počasi prehajal iz servisa v tehnično podporo. Kot vodja oddelka sem vedno bolj ugotavljal, da se moja vizija programa Bruel & Kjaer ne ujema z vizijo takratnega vodstva Avtotehne.Po razmisleku in po pogovoru z Bruel & Kjaerom, kjer sem dobil pogojno zeleno luč za samostojno zastopanje, sem to na enem sestanku predlagal vodstvu Avtotehne. Jaz sem imel različne scenarije, kakšen bo to halo in kako se bo to izteklo … v bistvu pa niso imeli protiargumenta. Takrat sem ugotovil in še danes ugotavljam: če ti dobro zaznaš problem, ga znaš pravilno predstaviti in predlagaš konkretno rešitev, ostane nasprotna stran skorajda brez besed, oziroma reče: »Vau, ja, to je pa v redu, tako lahko gremo naprej.« Pred 18 leti sem jaz nastopil svoj s.p., dal odpoved v Avtotehni in prva leta delal kot s.p. Ime »Meditec« Peter Dolenc s.p. sem izbral zato, ker sem pokril servis za določeno medicinsko opremo, glavna je bila pa Bruel & Kjaer merilna oprema. Tako se je začelo. Najbolj zanimivo, ko sem to prvič delal samostojno, je bil ta dvom: ko bom nekaj prodal in bom kot Peter Dolenc s.p. poslal račun – ali me bodo jemali resno. Ker številke so bile velike. Spomnim se, da je bil eden največjih prvih projektov pri podjetju iz Idrije, kamor sem prodal 2260 in številka takrat je bila okrog 3.600.000 SIT. To bi v današnjem denarju zneslo okrog 16.000 evrov in to je bilo ogromno denarja za moje takratne pojme. Izkazalo se je, da pravzaprav ni firma tista, ki ji stranke verjamejo, ampak da so ljudje tisti. To sem ugotovil takoj na začetku in sem verjel, da je vse odvisno samo od mene in od mojega odnosa do dela, do strank, resnosti, od tega, da držiš obljubo.
Potem so verjetno prišli tudi prvi uspehi in tudi prvi izzivi …
Prvi uspeh je bil pravzaprav to, da so me stranke enako dobro sprejele kot prej, ko sem bil še zaposlen. Na začetku so bile številke relativno majhne, tudi riziko je bil zato majhen. Delal sem v najetih prostorih v Avtotehni: šli so mi zelo na roko, z njimi sem dobro sodeloval. Izzivi so pa postali, ko sem videl, da imam zdaj možnost tisto, kar v Avtotehni ni bilo razumljeno kot del naslednjega koraka, narediti sam. In to je bilo približevanje potrebam strank. To približevanje pa se je kazalo predvsem v prilagoditvah. Vsa oprema, ki smo jo prodali, je bila v tujem jeziku, vsi programski paketi so bili v tujem jeziku in so bili pri nas praktično neuporabni. Tukaj sem jaz videl prvo nišo: kako olajšati delo tistim, ki želijo opremo uporabljati bolj učinkovito. Tako sem se lotil programiranja, nekaj v Visual Basicu, nekaj v makrojih in na ta način naredil kar nekaj rešitev. Z vsako novo verzijo Windowsov ali Excela ali programske opreme sem moral te rešitve posodabljati in to tako, da sem k stranki šel, ker takrat internet še ni deloval tako, kot deluje danes. Iz tega naslova sem pravzaprav ustvaril nekaj dohodka. To ni bil nek dobiček, bilo pa je eno veliko spoznanje: te stvari se ne da iti tako amatersko, ker se pravzaprav začneš trgati na posamezne dele, ker ne moreš več vseh poservisirati. Takrat sem prvič začel razmišljati, kako bi ta del dal nekomu, ki bi mogoče to znal narediti boljše.
Takrat je bila prva misel Dewesoft – oziroma takrat še ni bilo Dewesofta – takrat je bil to Jure Knez. Z Juretom sva se spoznala na projektu, ki ga je naredil še kot zaposlen v podjetju Kalmer v Trbovljah takoj po svoji diplomi na strojni fakulteti. To je bil program Spektri, s katerim je podprl analizator vibracij Bruel & Kjaer 2515, ki je služil za analizo oz. za vzdrževanje turbinskih in drugih vrtečih se strojev in ta software je bil meni takrat všeč. Z Juretom sva se peljala na Dunaj in ga predstavila Bruel & Kjaer-u, ki pa ni bil zainteresiran za to. Takrat bi Jureta in vse njegovo znanje dobili na svojo stran in bi bil del naše ekipe, tako je bil pač del moje ekipe. Juretu sem predstavil idejo, kaj bi jaz potreboval. Vedel sem, da je dober programer in Jure je rekel, da bi to naredil. No in potem sva to skupaj naredila: jaz sem mu pomagal pri zahtevah, testiranju, pri uvajanju in vseh inštalacijah. Samo za software za bivalno okolje sva prodala okrog 160 licenc, vsaka licenca je pa stala današnjih 800 evrov. Nato sva naredila še drug software za delovno okolje, ki je bil pa cenejši: okrog 400 današnjih evrov. Teh nisva prodala toliko, mislim, da sem jih namestil okrog 130, kar je bila tudi fantastična številka. Bruel & Kjaer ni nobenega software prodal toliko nikjer na Balkanu, kolikor sva midva tega prodala. Še po 10 letih so me nekatere stranke klicale, ker bi želele imeti nadgradnjo tega oz. posodobitev, da bi ga lahko koristile na novih operacijskih sistemih, ampak to je pač bila zgodovina.
Takrat sem pa videl, da stranke sprejemajo novosti, da jih to zanima, da jim je to dobrodošlo in ta druga stvar, o kateri sem takrat začel razmišljati, so pa bile kalibracije. Zelo skromno, z enim inštrumentom, ki sem ga odkupil v Avtotehni, sem začel izvajati tako imenovana preverjanja oz. končne teste pri popravilu in začel izdajati neke vrste potrdilo o preverjanju. Na koncu sem ga imenoval certifikati in vse to skupaj sem potem prenesel z vso to zgodovino in s tistimi izkušnjami v IMS – v začetku IMS industrijski merilni sistemi. S 1. januarjem leta 2000 sem uradno začel delati pod novim imenom, pod novo organizacijo kot samozaposlen: direktor, tajnica, računovodja. Od leta 96 – to je bilo prvo leto delovanja – sem imel nekaj čez 30.000 mark prometa, kar bi danes bilo 15.000 evrov, potem je to kar naraščalo 30-40 % vsako leto, pa tudi po 100 % na leto. V letu 2000 mislim, da sem že dosegel številke okrog 100.000 mark. V tistem času pa se je pokazalo mnogo strani Bruel & Kjaer-a, s katerimi nekako nisem bil več zadovoljen: želel sem, da bi se stvari dogajale hitreje, da bi se dogajale tako, kot so mi to sporočale stranke s terena. Takrat se je začela potem ena nova doba, ki je dala zalet z nekaterimi drugimi produkti ali idejami, ki sem jih takrat imel.
Začeli ste sami, potem sodelovali z Juretom, zdaj nas je 6 redno zaposlenih in 3 zunanji sodelavci. Kako je od leta 2000 naprej potekala ta rast? Kakšni so bili produkti, projekti?
Od leta 2000 naprej sem vedno na eni strani gledal na to, da sem imel dobro prodajo standardne opreme, z drugim delom možganov pa sem bil vedno na preži za novimi idejami: kaj bi še lahko naredili, kaj bi predlagali, kako bi spremenili tisto, kar se mi ni zdelo v redu. Zanimivo je bilo, da sem bil zelo dobro sprejet s strani Bruel & Kjaer-a: ideje so bile pozdravljene oz. so bile dobro sprejete. Mogoče nekoliko z zakasnitvijo, ampak glede na predhodne izkušnje sem se držal tega, da na sestankih, seminarjih, poslovnih srečanjih, nikoli nisem kritiziral – ampak če se z nečim nisem strinjal, sem to povedal in predlagal tudi rešitev. To je bila potem tudi ena od takih zelo pomembnih stvari, ki je dala kredibilnost meni pa takrat tudi podjetju.
Vedno sem si neizmerno želel imeti kalibracijski laboratorij. Kako bi do njega prišel, mi ni bilo jasno, ker je bilo to nekaj, kar je bilo s finančnega vidika tako daleč, da si je bilo težko zamisliti, kako do tega priti. Potreboval bi več sto tisoč evrov. Takrat sem prišel na idejo, oziroma ena stranka me je spraševala, če obstaja karkoli, kar bi zadostilo zahtevam tehničnih pregledov po merjenju oz. nadzoru hrupa vozil. Jaz sem si vzel 2 dni časa in sem ugotovil, da bi to znala biti zanimiva zadeva: ker me je to veselilo, ker je bil to z mojega področja, ker sem dobro poznal zakonodajo in dobil sem idejo, kako bi to naredil. Sam tega nisem mogel narediti, zaposlenih nisem imel in sem se zopet obrnil na Jureta. Idejo sem mu predstavil – takrat je bil Jure že povezan z Andrejem Orožnom, s katerim sta potem skupaj ustanovila svojo firmo. Takrat je Jure sprejel izziv in s pomočjo nove ekipe s strani Dewetrona in potem Dewesofta smo začeli razmišljati, kako bi idejo uresničili. V začetku je bilo to zelo zelo skromno. Prvi prototipi so bili taki, da bi se jih danes ustrašil in bi me bilo po eni strani malo sram to pokazati komu, ampak dejstvo je, da smo že s tistim pravzaprav prepričali, ker nihče drug ni imel ničesar. Potem smo naredili prvi resen prototip, ki sem ga jaz promoviral po vseh seminarjih in poslovnih srečanjih, ki smo jih imeli z Bruel & Kjaerom in sem doživel pravzaprav neverjetno odobravanje v zvezi s tem.
Tudi Bruel & Kjaer je tukaj videl določen potencial in ga je začelo to zanimati. Imel sem podporo skoraj vseh tistih glavnih vodij področij – pri Bruel & Kjaer-u so različna področja, razdeljena po regijah – in povsod so se kazale potrebe po tem, rešitve pa ni bilo. Ker je bila rešitev narejena na osnovi Bruel & Kjaer-ove opreme, z vključenim našim znanjem in našimi idejami, smo prišli do tega, da je izdelek postal resno zanimiv za Bruel & Kjaer in oni so v letu 2003 rekli, da bi to mogoče oni lahko tržili pod svojo znamko. Mi smo do takrat našim tehničnim pregledom prodali že 50 teh inštrumentov. Naprava je bila dobro sprejeta, ker je bila zelo enostavna, bistveno pa je bilo, da je potrebovala samo enega operaterja in da je sočasno z merjenjem hrupnosti merila tudi vrtljaje – to je bilo do takrat še nevideno. S tem smo uspeli: to je bil velik finančni potencial in dobra osnova potem za razvoj podjetja za naprej. To nam je dalo potem možnost za dokup novih prostorov in pa seveda samozavest pri promociji izdelka Bruel & Kjaer-u. Na samem začetku, ko smo naredili prvi prototip, ki naj bi bil delujoč, si ga je želel ogledati tudi predstavnik Bruel & Kjaer-a, ki je samo zato priletel iz Francije. To je bil Eric Aflalo, ki nam je bil kasneje zelo naklonjen – takrat še ne, nas še ni toliko poznal. Neko soboto smo bili dogovorjeni, da se dobimo v Interservisu, kjer bomo mi prestavili našo rešitev in bo on ocenil ali je to nekaj, kar bi bilo za Bruel & Kjaer lahko zanimivo.
V petek nam ni delalo nič. V soboto zjutraj, kljub temu da smo delali skoraj celo noč, ni še vedno nič delalo. In v soboto zjutraj je Eric odletel iz Pariza preko Züricha v Slovenijo. Ampak V Zürichu je bila takšna megla, da Eric ni mogel prileteti v Ljubljano; vrnil se je nazaj v Pariz in se opravičil, ker ni mogel priti. Takrat sem videl, da se da prodati tudi stvari, ki ne delajo. On nikoli ni izvedel, da tisto soboto ni delalo nič; ampak ko je čez en teden ponovno prišel, je vse delalo in smo naredili izreden vtis. Erica smo prepričali, da smo kompetentni, da vemo, kaj hočemo in da smo to sposobni narediti. S takim vtisom in s takim zaupanjem v nas nam je on naredil neizmerno uslugo: veliko meni, še skoraj večjo pa Dewesoftu, ker so na tem pravzaprav gradili svojo firmo. Na račun tega projekta so lahko zaposlili kar nekaj ljudi in njihova firma je v veliki meri temeljila na razvoju tega produkta, ki je prinašal zagotovljen prihodek, in to dober. Smo si ga delili, ampak smo bili vsi dobro plačani. Skoraj ves izkupiček iz tega je bil vložen nazaj v podjetje: v nakup kalibracijske opreme in pa v nakup dodatnih prostorov, ki so potem omogočali širjenje podjetja. Zelo slabe izkušnje imam na začetku z zaposlenimi. Najprej sem zaposlil eno žensko in se je izkazala za nesposobno – veliko je govorila, v enem letu ni naredila ničesar. Potem sem imel enega fanta, ki se je zelo trudil, ampak to pač ni bilo njegovo področje in ni zmogel tega.
Ves čas mi je pa pomagal sin Luka, ki je bil pač del podjetja in vse počitnice je delal tu pri meni. Najpomembnejše pa je, da ko se je vpisal na fakulteto, je pripeljal s fakultete 2 fanta, ki sta bila nekako v sozvočju z njim – bili so kompatibilni med seboj in so bili pripravljeni kakšno stvar tukaj narediti – malo za nadomestilo, malo za izziv in takrat sem videl, da je to ena od možnosti, kako se podjetje lahko širi. No še pred tem je prišel en drug projekt, ki smo ga naredili skupaj z Dewesoftom zelo uspešno, to je bil projekt merilnika vibracij na človeškem telesu, ki je bil pa posledica ene frustracije: namreč Bruel & Kjaer je leta 2000 ali pa še kakšno leto prej staro merilno opremo za merjenje vibracij na človeškem telesu zamenjal z neko začasno rešitvijo, modulom 1700. Ta modul je bil tako neroden za uporabo, da ga je bilo praktično možno uporabljati samo v pisarni ali pa v res dobrih pogojih. Na terenu je bila to katastrofa in kar nekaj strank je ta modul kupilo in samo ena od njih ga je dejansko uporabljala, vsi ostali so nad njim obupali. Prvič ga je bilo zelo težko kalibrirati; drugič nobene indikacije nisi imel ali delaš res prav ali ne; tretjič: bila je kot začasna rešitev, ampak ta začasna rešitev se je vlekla leta.
Na sestanku z Bruel & Kjaerom v Španiji, to je bilo leta 2002, smo se pogovarjali o tem, kaj bi novega naredili in sem jaz povedal, da je ta inštrument nesprejemljiv za trg in ga mi ne bomo več promovirali, ker ni uporaben. Oni so rekli, da zaenkrat nimajo resursov in da novega, glede na pričakovano količino, ne bodo delali. »Če ga ne boste vi naredili, ga bom pa jaz.« Ugriznil sem se v jezik, ampak sem rekel: »Besede ne bom požrl.« Idejo sem predstavil Juretu in Jure je rekel: »To bomo naredili.« Inštrument je bil praktično narejen do konca leta 2003, leta 2004 smo ga mi že testirali in 2004 proti koncu leta smo ga že promovirali pri nas po različnih seminarjih, ki so jih organizirala različna društva za varstvo pri delu, ker takrat je bila sprejeta direktiva o varovanju delavcev pred izpostavljenostjo vibracijam. Ko je ta leta 2005 prišla v veljavo, je bil takrat pri nas trg praktično nezorana njiva in mi smo bili pripravljeni. Ste imeli »srečo«. Smo imeli srečo. Vi ste bili pripravljeni, priložnost je prišla … Tako. Ta izdelek sem ravno tako predstavil Bruel & Kjaer-u. Enkrat sem šel sam v Bruel & Kjaer, bil je en seminar, eno izobraževanje in srečanje in smo se potem tam dobili v eni pisarni, kjer sem jaz predstavil eno tako štirioglato škatlo, ki je imela en zaslon in je nekaj prikazovala. Zraven je bil priklopljen en triosni pospeškomer in to je bil naš prototip. Bil je zanimiv, so rekli, da ga je treba dodelati in da ko bom imel kaj več pokazati, naj to pokažem. No, potem sva ga z Juretom nekako oblikovala, ga naredila in v začetku leta 2005 sva že pokazala ta inštrument, ki smo ga prodajali v Sloveniji. Oni so zahtevali takrat neke teste, relativno enostavne, jaz sem jih naredil kar sam tukaj bolj na roke in to posredoval Bruel & Kjaer-u.
Oni so rekli odlično, mi bi to vzeli za svoj inštrument z nekaterimi popravki v dizajnu, naredili so navodilo in smo podpisali pogodbo. Pogodbo je podpisal IMS insicer za količino približno 200 kosov vsako leto in ko smo pogodbo podpisali, smo dobavljali približno po 30 kosov mesečno. To je bilo noro. Potem se je pa proti koncu leta 2005 ena stranka pritožila, da en parameter ni v redu. Takrat je v igro stopil Soren, ki je šel detajlno testirat vse izračune in je ugotovil, da se trenutna vrednost vibracij na posameznem kanalu računa napačno in je to lepo dokumentiral: kako bi to teoretično moralo biti in kolikšna bi morala biti vrednost in mi smo vsi gledali Marka. Marko Jamšek je bil tisti, ki je pisal firmware za to. Marko je potem povedal, kako je to napisal, in smo ugotovili, da on to napačno računa. Takrat je bil to stop za nadaljnjo dobavo in potem se je vleklo 2 leti, da smo s tem proizvodom prišli ponovno skozi, da smo dobili odobritev, da ga lahko spet prodajamo. Ker potem se je pa šlo skozi vse parametre, skozi vse izračune: tako skozi tiste, ki se delajo na inštrumentu, kot tiste, ki se delajo v software-u, z vsemi testi, ki so se vsak dan izvajali pri nas in pri Bruel & Kjaeru. Dvakrat do trikrat na teden smo imeli skupni sestanek – Bruel & Kjaer, Dewesoft in jaz – kjer so se reševale razlike. Luka je testiral. Luka je bil takrat mojster za testiranje tega inštrumenta. No, ampak neglede na vse to, je bil to dober produkt, dobro sprejet pri Bruel & Kjaer-u. Vedeli so, da delamo, da smo veliko stvari pravzaprav naredili boljše, kot bi jih naredili oni. Konec leta 2007 je šel ponovno v prodajo, razvit je bil leta 2004, še danes se prodaja in imamo mesečno naročenih po 10 kosov. Nas že skrbi, kako ga bomo še naprej podpirali in vzdrževali.
Vse to je seveda pripomoglo tudi k temu, da smo imeli samozavest, da smo razmišljali o novih projektih. Luka je potem v tistem času diplomiral in v podjetje pripeljal Matevža in Metoda in na začetku so bili to projekti manjšega obsega. V tem času smo zaslužili toliko, da smo lahko kupili nove prostore za nove sile – potem pa ideje in domišljija niso več imele meja: kaj vse bi še lahko naredili. Potem smo pravzaprav samo iskali priložnosti, ki bi bile zanimive za podjetje. To so bili na začetku taki enkratni projekti: nekaj je bilo takšnih, da smo zanje porabili veliko časa, jih dobro naredili, pa nič prodali. Ampak dokazali smo, da določene stvari lahko naredimo. Eden takih je zvočna moč vetrnih turbin. To smo dvakrat demonstrirali pri Bruel & Kjaer-u, kjer so bili navdušeni, ampak so rekli, da tega dela ne dajo in da tukaj ne moremo priti zraven. Smo si pa pridobili izkušnje in zaupanje še na drugih projektih, ki smo jih takrat delali bolj lokalno: to so bili razni programi za bivalno okolje, za delovno okolje, manjše rešitve na Pulse-u, ki smo jih vedno predstavili tudi Bruel & Kjaer-u. Tako smo leta 2012 podpisali partnersko pogodbo za razvoj določenih produktov, ki jih zdaj razvijamo samo pri nas – zaupanje je res veliko. Utrdilo se je tudi s tem, da je mene Bruel & Kjaer zadnjih 15 let uporabljal tudi za usposabljanja in nameščanje nove merilne opreme po Balkanu, po južnih državah od Bolgarije, Grčije, Irana, Združenih arabskih emiratov, Saudske Arabije, Južne Afrike … Z resnim delom, s profesionalnim odnosom in s partnerskim odnosom tako s strankami kot tudi z Bruel & Kjaer-om smo pravzaprav uspeli, da smo iz tistega skromnega začetka leta 2000 prišli danes na 6 ljudi, ki so polno zaposleni, z idejami o tem, kako bi se širili in pa z neverjetnim znanjem, z neverjetnimi dobrimi produkti, ki jih lahko danes ustvarjamo in s kalibracijskim laboratorijem, na katerega smo lahko ponosni ne samo v Sloveniji, ampak dosega standarde Srednje Evrope. Mislim, da je eden največjih v radiju 500 km.
O predaji podjetja sinu Luku ….
Odkar so prišli novi fantje, sem vedno stremel k temu, da sem jih vključeval od samega začetka, od takrat, ko resnično še niso točno vedeli, za kaj v tej firmi gre, kaj resnično delamo in kako daleč lahko sežemo. Enakovredno sem jih vključeval v pogovore, jih spraševal za mnenja, čeprav nisem pričakoval, da bodo ne vem kaj veliko lahko pripomogli k temu, ampak dejstvo je, da so dobili občutek, da so enakovredni partnerji. Da zato, ker so začetniki, ker še marsičesa ne vedo, jih ni nihče podcenjeval ali pa jih jemal z levo roko, ampak so bili od vsega začetka sprejeti kot enakovredni partnerji v podjetju. Seveda, ko se je podjetje širilo, sem ga jaz s svojim načinom vodenja vodil po svojih najboljših sposobnostih, vendar kot lastnik in ustanovitelj in tisti, ki je toliko let delal sam, nekako ne moreš iz kože lastnika, kjer ti je to pravzaprav drugi dom. Težko je preiti v nek položaj menedžerja, kjer stvari delaš mogoče malo bolj, ne bom rekel neosebno, ampak na nekoliko drugačen način, ki je mogoče bolj strokovno utemeljen, ne toliko na občutek. In večkrat sem se spraševal, kako bi to naredil. Ko sva se z Lukom enkrat leta 2013 pogovarjala o tem, kako firmo peljati naprej in kako jo voditi, je rekel: »Ti bi moral delati več na firmi, kot v firmi.« To mi je dalo toliko za mislit, da tega nisem nikoli pozabil in me je stalno spremljalo: kaj pravzaprav pomeni delati na firmi in kaj pomeni delati v firmi. Jaz dejansko firme nisem gradil: toliko ljudi je dovolj, zakaj več ljudi, ker ne rabimo toliko ljudi, samo toliko itn. Verjetno je to kar tipična omejitev, ker sicer ti stvari začnejo uhajati iz rok, če jih vodiš tako kot lastnik ali kot samozaposleni na začetku: vse je odvisno od tebe, vse imaš v glavi, ni ti treba gledati nobenih izkazov, ker točno veš vse, poznaš vse stranke, poznaš vse plačnike, poznaš vse projekte, veš, koliko boš kje zaslužil – vse imaš v malem prstu, tudi za vse veš, kje je.
Ko se število ljudi poveča, tega ne moreš več delati tako. Takrat je treba začeti delati na firmi. No in ko smo začeli delati na novem programu avdiologije, avdiometrije in pa kalibracij in ko se je v začetku leta 2014 nenapovedano pojavila ponudba za prevzem novega zastopstva za avdiometrijsko opremo Interacoustics je bil to zame velik izziv in sem rekel, zakaj ne bi jaz: da ustvarim en nov program, da mu dam vsebino, da ga postavim na noge, da zaživi, da lahko živi enega ali dva človeka, firmo pa predam Luku, da jo vodi tako, kot on vidi, da bi jo lahko vodil. Vedel sem, da je etičen, vedel sem, da spoštuje ljudi, da ve, kaj je trdo delo. Videl sem, da se zna dobro organizirati, ker se je tega naučil pri Herbalife-u. Ve, kaj je uspeh in ve, kaj je poraz. Tako sva 1. aprila 2014 vse kompetence prenesla na Luka, jaz pa sem začel delati na novem programu in sem ostal pravzaprav samo kot svetovalec, da vstopim takrat, ko je potrebno. Verjamem, da imam še vedno nekatere izkušnje in občutek za določene stvari, kjer sem lahko koristen tudi pri programu Bruel & Kjaer, pa pri projektih, ki jih vodimo – še vedno se veliko skupaj pogovarjamo, ampak zdaj si ne lastim nobenih zaslug. Sem pa zelo vesel, ker sem del takšne ekipe, ki je sposobna ideje, s katerimi sem jaz začel, danes uresničiti in mi ni potrebno iskati resursov nikjer zunaj. Verjamem, da tam, kjer je taka koncentracija volje, znanja in pa zagnanosti, ni ničesar, ni stvari, ki je ne bi mogli narediti, če se za to odločimo. Za konec bi morda rekel, da brez rizika pa brez neuspehov zagotovo ne gre, ampak če ničesar ne riskiraš, pravzaprav niti ne moreš napredovati. Dobro pa je, če lahko riskiraš na svoj račun, ne na račun drugih in če lahko oceniš, kdaj je potrebno narediti korak nazaj, zato da stvari ne pripelješ predaleč v težave.
