Soundwalk „Silenzi in Quota“ na Velebitu: ko narava zašepeta in človek resnično prisluhne
1. maja 2026 smo se v kanjonu Velike Paklenice na Velebitu udeležili soundwalka v okviru projekta Silenzi in Quota. Šlo je za dvodnevni dogodek – soundwalk skozi dramatični kanjon in delavnico – ki ga je v sodelovanju z raziskovalno skupino AF UNIZG (Arhitekturna fakulteta Univerze v Zagrebu) in Univerzo v Londonu organizirala mednarodna iniciativa Silenzi in Quota. Za nas je bil to eden tistih dogodkov, ki ti ne pusti le lepih fotografij, ampak spremeni način, kako zaznavaš okolje.
Kaj je Silenzi in Quota in zakaj je pomemben?
Silenzi in Quota (dobesedno „Tišine na višini“) je projekt, ki od leta 2021 sistematično raziskuje in varuje zvočne pokrajine (soundscapes) v zaščitenih gorskih območjih. Začel se je v Dolomitih (Trentino-Alto Adige), kasneje se je razširil na Škotsko višavje in letos prvič na Hrvaško – na Velebit. Partner je Univerza v Trentu. Projekt je bil leta 2023 nagrajen z visokim priznanjem John Connell Soundscape Award v Londonu.
Jedro njihovega dela so participativni soundwalki: skupinski pohodi po obstoječih pohodniških poteh, na katerih se na vnaprej določenih točkah ustavimo, minuto ali dve poslušamo v tišini in nato izpolnimo vprašalnik. Hkrati strokovnjaki z binauralno opremo (simulator glave in trupa) snemajo zvočno okolje v visoki kakovosti. Doslej so zbrali že 443 vprašalnikov z 28 lokacij v petih evropskih zaščitenih območjih. Podatki se obdelujejo po mednarodnem standardu ISO 12913 (metodologija za ocenjevanje zvočnih pokrajin), uporabljajo pa linearne mešane modele v programskem okolju R in psihoakustične parametre (tonalnost, nihanje moči, glasnost, ostrina), izračunane v programu ArtemiS SUITE.
Rezultati raziskav (objavljeni tudi v reviji Scientific Reports) so zelo nazorni: tudi v zaščitenih območjih človeški zvoki (glasovi, smeh, koraki) v povprečju prevladujejo v 51 % primerov. Povečujejo tonalnost in naredijo zvočno pokrajino bolj „kaotično“ ter manj prijetno – ravno nasprotno od tega, kar obiskovalci pričakujejo od „divje“ narave. Nasprotno pa voda (potoki, slapovi) močno izboljša dojemanje prijetnosti in živahnosti.
Pohod, narava in presenečenja na Velebitu
Velebit je eden najdaljših in biotsko najbogatejših gorovij na Jadranu – dom medvedov, risov, balkanskih gamsov in edinstvenih habitatov. Paklenica z Veliko in Malo Paklenico je njen najbolj dramatični del: globoki apnenčasti kanjoni, strme stene in bujna vegetacija. 1. maja, na dan, ko mnogi praznujejo, smo se podali v nasprotno smer – globlje v tišino.
Prvo presenečenje je bilo, da je vpliv vizualnega elementa na dojemanje soundscape-a močnejše, kot smo pričakovali. Raziskave Silenzi in Quota to potrjujejo: kakovost vidne pokrajine je eden najmočnejših napovedovalcev, kako prijetno bomo doživeli zvočno okolje. Ko stojiš pred mogočno apnenčasto steno in hkrati slišiš le veter in oddaljene ptice, se ti zaznavanje popolnoma spremeni. Ko pa prideš na širšo pot, kjer se srečujejo drugi pohodniki, se zvočna pokrajina v trenutku „premakne“ – prevladajo človeški glasovi in koraki. Pot dobesedno spremeni soundscape.
Ravno to nas je najbolj zaznamovalo. Od takrat se v vsakdanjem življenju veliko pogosteje vprašamo, kako nam trenutni soundscape zveni. Ne več samo „je hrupno ali tiho“, ampak „kateri zvoki prevladujejo, kako na nas vplivajo, ali je to okolje, v katerem bi radi preživeli več časa?“ To je verjetno ena največjih sprememb zaradi soundwalka – nauči te aktivnega poslušanja, ki ostane tudi po dogodku.
Ljudje kot del narave – ali motnja?
Na soundwalku smo doživeli širok razpon občutij glede človeškega vpliva. Na ozkih, manj obiskanih delih poti je zvočna pokrajina resnično „naravna“ – biofonija (živalski zvoki) in geofonija (veter, voda, listje) prevladujeta. Na širših poteh in pri priljubljenih razglednih točkah pa antropofonija (človeški zvoki) hitro prevzame vpliv na dojemanje. Vprašali smo se: smo ljudje lahko del narave tudi v zvočnem smislu? Ali pa smo nujno motnja, ki jo moramo zmanjšati, če želimo ohraniti tisto, zaradi česar v hribe sploh hodimo?
Raziskovalci Silenzi in Quota na to vprašanje ne dajejo moralizirajočih odgovorov, ampak podatke: v zaščitenih območjih pričakujemo tišino in obnovitev, a ravno naše vedenje (glasno klepetanje, glasba iz telefonov, množični obiski) to pričakovanje uničuje. Prag za „mirnejšo“ izkušnjo je po njihovih analizah okoli 48 dB(A) in nizka tonalnost. Nad tem pragom se prijetnost hitro zmanjša.
Zakaj skoraj nihče ni slikal s telefonom?
Ena stvar nas je še posebej presenetila: velika večina udeležencev skoraj ni uporabljala telefonov za fotografiranje. Ni bilo selfijev, ni bilo „dokazov“, da smo bili tam. Zakaj?
Morda zato, ker gre za tip ljudi, ki hodijo v hribe zaradi izkušnje, ne zaradi objave. Ali pa zato, ker v Velebit pridejo ljudje, ki že vedo, da „to ne more na Instagram“ – ker signal (še posebej v kanjonih) ni dovolj močan za objavo. Kakorkoli že, odsotnost telefonov je ustvarila posebno vzdušje skupne pozornosti, ki ga redko doživiš na običajnih pohodih.
Delavnica: metodologija, statistika in globlji vpogledi
Drugi dan je potekala delavnica, kjer smo se v veliko večji meri spoznali z metodologijo in razvojem področja. To je bilo za nas najbolj dragoceno. Spoznali smo:
- Kako se iz vprašalnikov in hkratnih akustičnih meritev z linearnimi mešanimi modeli izluščijo statistično zanesljivi zaključki.
- Kakšne praktične posledice imajo te ugotovitve za upravljanje zaščitenih območij (npr. usmerjanje obiskovalcev, izobraževanje o tihem vedenju, določanje „tihih con“).
Raziskovalci niso govorili samo o teoriji – pokazali so konkretne grafe, pragove in primere iz prejšnjih soundwalkov. Zelo osvežujoče je bilo videti, kako se surovi podatki (vprašalniki + binauralni posnetki) spremenijo v uporabna spoznanja za varstvo narave.
Zaključek: soundwalk kot vabilo k globljemu odnosu
Soundwalk „Silenzi in Quota“ na Velebitu ni bil le lep pohod z dodatno vsebino. Bil je vabilo, da naravo doživimo z vsemi čutili – in da razumemo, kako krhka je njena zvočna razsežnost. Po tem dogodku se resnično vprašamo, kakšno zvočno pokrajino puščamo za seboj, kamor koli gremo.
Če vas zanima, kako narava zveni, ko ji resnično prisluhnete – in kako lahko z lastnim vedenjem pripomorete k ohranjanju te tišine – poiščite naslednji soundwalk Silenzi in Quota. Vredno je. Ne samo zaradi lepote narave, ampak zaradi tega, kar ostane z vami še dolgo po dogodku.
Hvala ekipi Silenzi in Quota ter raziskovalcem za ta zelo zanimiv dogodek. Upamo, da bo takih soundwalkov v Sloveniji in na Hrvaškem čim več. Narava ima namreč veliko več povedati, kot slišimo, ko hitimo mimo.
